Pomladno-poletna izdaja drugega Festivala slovanskih književnosti je potekala na vrtu Vile Zlatica in v prostorih Foruma slovanskih kultur v ljubljanski Rožni dolini z osrednjima gostoma makedonskim pisateljem Aleksandrom Prokopievim in bolgarsko avtorico Zdravko Evtimovo. Slovenska prevoda njunih romanov Špegavec in Četrtek sta pred kratkim izšla v zbirki Sto slovanskih romanov.
Pisatelja sta v pogovorih spregovorila o svojem pisanju, načinu dela in nekoliko podrobneje o pravkar prevedenih romanih. Na predstsvitvah sta sodelovala tudi prevajalca Robert Suša, ki je iz makedonščine prevedel Špegavca, in Eva Šprager, ki je iz bolgarščine v slovenščino prestavila roman Četrtek.
Aleksandar Prokopiev je eden najzanimivejših makedonskih prozaistov, ki piše predvsem kratko prozo, Špegavec pa je doslej njegov edini roman. V pogovoru z Namito Subiotto, poznavalko makedonske književnosti, profesorico južne slavistike in prevajalko, ki je k romanu napisala spremno besedo, je pojasnil svojo naklonjenost krajšim proznim zvrstem. Občinstvo je zabaval s številnimi prigodami in anekdotami, ki bi lahko našle pot v katerega njegovih prihodnjih besedil. S prevajalcem sta spregovorila tudi o prevodu naslova knjige. Avtor je menil, da je slovenski Špegavec zelo posrečen prevod in povedal, kako naslov romana zveni v drugih jezikih in kako prevod naslova definira branje, razumevanje in recepcijo besedila.
Četrtek Zdravke Evtimove je prva knjiga, ki je v okviru zbirke Sto slovanskih romanov prevedena iz bolgarščine v slovenščino. Bolgarija se je s svojim seznamom zbirki pridružila leta 2016. Evtimova s svojim bogatim proznim opusom velja za eno osrednjih imen sodobne bolgarske prozaistike. Veliko prevaja, včasih v tuje jezike prevede tudi svoje romane. Prevajalka Eva Šprager je poudarila, da ji je bilo prevajanje romana v užitek in veliko zadovoljstvo in zato pri prevajanju ni imela težav in je delo končala razmeroma hitro. V romanu Četrtek spremljamo pet junakinj, pet močnih žensk v času surove bolgarske tranzicije. “Moja želja je, ne samo v tem romanu, da pokažem družbene plasti življenja ljudi v določeni skupnosti in v določenem obdobju,” je v pogovoru z novinarko in literarno kritičarko Tino Kozin povedala bolgarska pisateljica. Ko sta govorili o pisateljskem poklicu, pa je dejala, da mora pisati, saj živi življenja svojih junakov in se tako njeno življenje razteza čez 3000 let. Pa tudi to, da je pisatelju pisanje usojeno. Da ne more brez besed kot kadilec ne more brez cigarete ali odvisnik brez droge. Včasih je ta usoda srečna, včasih pa tudi ne.
