Slawa
Objavljeni romani
- Drago Jančar: Posmehljivo poželenje (Deseo debochado)
- Anton Baláž: Taborišče padlih žensk (The Camp of Fallen Women)
- Dimitar Baševski: Vodnjak (The Well)
- Laslo Bašković: Madonin nakit (Madonna’s Jewels)
- Jani Virk: Zadnja Sergijeva skušnjava (The Last temptation of Sergij)
”Slovanska literarna dediščina je v sodobni evropski književnosti premalo zastopana, slabo znana in pogosto neupravičeno spregledana. Ob pogledu na knjižne police se zdi, kot da je ostala skrita tam nekje za zidovi in železnimi zavesami. Vrhunski evropski avtorji bi morali biti bralcem veliko bolj dostopni, ne glede na jezikovno področje, s katerega prihajajo, moč njihovega knjižnega trga in tržne spretnosti.”
PARNERJI
AVTORJI IN PREVAJALCI
Drago Jančar
Posmehljivo poželenje
Deseo debochado
Prevedli: Thaís Caroline Schmitt Vrečko in Blažka Müller
Prevod v portugalščino.
“Iz te špranje sveta je vse izginjalo v druge prostore spomina, minljiva upanja in želje, minljiva življenja, materino, Anino, njegovo, vseh, vseh ljudi.”
Posmehljivo poželenje
Ko gre Gregor Gradnik na enoletno izmenjavo kot učitelj kreativnega pisanja iz srednje-evropske, nedavno komunistične Slovenije v Ameriko, se njegovo življenje postavi na glavo. Ne le zaradi krute ameriške realnosti, s katero se sooči v vročih karnevalskih nočeh New Orleansa, ne le zaradi čudaštva profesorja Blaumanna, ki piše nikoli zaključeno delo o melanholiji, ne le zaradi njemu tako drugačnih Američanov, temveč tudi zaradi njega samega. V Gregorju pisatelju in človeku se spopadeta dva svetova, dve kulturi in dva jezika.
Drago Jančar je delal kot novinar, filmski dramaturg in urednik. V letih 1987 – 1991 je bil predsednik slovenskega PEN. V tem času je veliko prispeval k demokratizaciji Slovenije. Velja za najbolj prevajanega in v svetu znanega slovenskega pisatelja.
Njegovi romani, novele in drame so prevedeni v skoraj trideset jezikov. Nekateri kritiki ga označujejo kot »seizmologa kaotične zgodovine.« Dobil je vrsto domačih in mednarodnih nagrad, med njimi evropsko Herderjevo nagrado za literaturo (2003), nagrado Jean Améry na frankfurtskem knjižnem sejmu (2007), Premio Hemingway v Lignanu v Italiji (2009), Prix Européen de Littérature v Strasbourgu (2011) in nazadnje v Parizu (2014) Prix du Meilleur livre étranger, nagrado za najboljšo tujo knjigo za roman To noč sem jo videl. Med domačimi nagradami so pomembni štirje kresniki, Zvenenje v glavi (1999), Katarina, pav in jezuit (2001) in To noč sem jo videl (2011), In ljubezen tudi (2018). Drago Jančar pa je tudi prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, nagrade Državljan Evrope 2015 in prestižne avstrijske državne nagrade za tujo literturo (2020).
Thaís Caroline Schmitt Vrečko je brazilska prevajalka, rojena leta 1981 v mestu Blumenau v Braziliji v družini nemških izseljencev. Večino življenja je preživela v Florianópolisu ob obali Atlantskega oceana, kjer je na Filozofski fakulteti Državne univerze v Santa Catarini študirala angleški jezik in literaturo. Diplomirala je leta 2007 in se posvetila poklicu prevajalke. Prevedla je vrsto besedil iz angleščine v portugalščino ter iz slovenščine v portugalščino. Poročena je s Slovencem in od leta 2008 živi v Mariboru. S svojim entuziazmom se je kmalu vključila v novo okolje in s strastjo do učenja novih jezikov je portugalščini, angleščini in italijanščini kmalu dodala še slovenščino, ki jo danes tekoče piše, govori in prevaja.
Blažka Müller je lektorica za portugalski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, poučuje moderno portugalščino in književnost v tem jeziku. Je tudi televizijska voditeljica na Televiziji Slovenija in moderatorka raznovrstnih dogodkov. Vrsto let je plesala v gledališki skupini Betontanc. Še vedno dela v gledališču, zdaj kot dramaturginja in avtorica dramatizacij. Je tudi književna prevajalka, v slovenščino je s področja portugalskega jezika prevedla več del Paula Coelha, Lídie Jorge, roman Budimpešta Chica Buarqueja in nekaj portugalske in brazilske poezije. Osrednje področje njenega raziskovanja je portugalsko in špansko jezikoslovje. Kot lektorica Instituta Camões iz Lizbone sooblikuje in vodi javne kulturne dogodke povezane z luzofonijo.
Anton Baláž
Tábor padlých žien
Taboiršče padlih žensk
The Camp of Fallen Women
Prevajalec: Jonathan Gresty
Prevod v angleščino.
“Na vsako delo v taborišču in zunaj njega smejo padle ženske hoditi s paznicami. Stik z razporejenimi moškimi se omeji na minimum. Do njega sme prihajati le pri izvrševanju prosvetne dejavnosti, kjer je sodelovanje obeh spolov neizogibno, na gledaliških vajah in pri skupinskih recitacijah.”
Taborišče padlih žensk
Roman v orwellovski maniri prikazuje kruto in groteskno podobo življenja ljudi za železno zaveso: življenje bratislavskih prostitutk, ki jih komunistična oblast pošlje na prevzgojo v delovno taborišče Nováke, nekdanje judovsko koncentracijsko taborišče. Roman, ki je nastal na podlagi obsežnega dokumentarnega gradiva, je umeščen v Bratislavo leta 1949, dve leti po komunističnem prevratu in prevzemu oblasti. V ospredju so zgodbe štirih prostitutk. V boju za človeško dostojanstvo, ki jim ga med prevzgojo vseskozi neusmiljeno tepta sprevržena komunistična filozofija socialnega inženirstva, njihove usode skozi roman zadobivajo dramatično razsežnost. Navkljub resnosti tematike in dokumentarni podstati pripovedi je delo spisano v pisateljevih značilnih tragikomičnih in ironično-parodičnih tonih.
Anton Baláž se je rodil 1943 v Lehoti in velja za enega najpomembnejših sodobnih slovaških pisateljev. Študiral je novinarstvo, bil je novinar in urednik, zaposlen je bil v uradu slovaškega predsednika. Je tudi scenarist za radio, televizijo in film, a je najbolj znan kot romanopisec.
Med drugim je napisal romane Sence preteklosti (1978), Tu živite (1983), Doživljenjska ljubezen (1995), Penelopina vrnitev (1998) in Pozabljena dežela (2000), Bogovi štirih letnih časov (2003). Po Taborišču padlih žensk (1993) so leta 1997 posneli tudi istoimenski film.
Za roman Tu živite je prejel nagrado Združenja slovaških pisateljev, za tri dela ga je nagradil Slovaški literarnega sklada in bil večkrat nagrajena na tujih in domačih festivalih radijskih iger.
Jonathan Gresty (rojen v Peterboroughu v Združenem kraljestvu leta 1965) je diplomiral iz angleške književnosti (na Univerzi v Durhamu), magistriral iz kreativnega pisanja (Manchester Metropolitan University) in doktoriral iz prevajalskih študij (Univerza v Prešovu). Predava akademsko pisanje in prevajanje na Filozofski fakulteti Univerze v Prešovu, dela pa tudi kot prevajalec in lektor. Objavil je na desetine literarnih in neliterarnih prevodov iz slovaščine v angleščino, še posebej pa ga zanima sodelovanje s sodobnimi pisatelji. Njegova hobija sta glasba (klasična in popularna) in tek.
Dimitar Bashevski
Bunar
Vodnjak
The Well
Prevajalki: Ljubica Arsovska in Margaret (Peggy) Reid
Prevod v angleščino.
“Nekaj surovega je v vodnjakih: ne da se videti, kaj je na drugi strani. Ne da se pokukati iz njihove notranjosti.”
Vodnjak (2001)
V središču pripovedi je vodnjak kot prispodoba globokega in skritega, metafora kopanja v lastno dušo, da bi našli majhen izvir, v katerem lahko človek – kot v zrcalu – uzre lastne zmage (in zmage drugih), pa tudi stvari, ki jih morda ne bi hotel videti – poraze, moralne zdrse, napake v odnosu do sebe in do drugih, nečimrnost. Glavni junak, ki ga domnevno vodijo plemeniti cilji, si zada nalogo, da bo izkopal vodnjak za ljudi v odročni vasi, vendar se izkaže, da se za dobrimi nameni skrivata tudi nečimrnost in želja po nadvladi. Avtor razkriva duhovne in moralne posledice njegovih dejanj. Preteklost in sedanjost se prepletata in povezujeta različne usode.
Dimitar Baševski je romanopisec in pesnik. Rodil se je leta 1943 v vasi Gjavato blizu Bitole. Diplomiral je na Filozofski fakulteti Univerze sv. Cirila in Metoda v Skopju. Delal je kot novinar in urednik, dopisnik iz tujine in pozneje kot založnik. Bil je predsednik severnomakedonskega PEN centra 2000–2006 in je od takrat njegov častni predsednik.
Baševski je avtor naslednjih romanov: Tujec, Vrnitev, Ni smrti, dokler zvoni, Leto v življenju Ivana Plevneša, Sarajanovski nagelj, Anjin dnevnik (za otroke), Vodnjak, Brat; in pesniških zbirk: Hiša življenja, Začasno bivanje, Premagan čas, Temeljni kamen.
Njegove knjige so bile prevedene v angleščino, češčino, romunščino, grščino, srbščino, turščino in albanščino. Prejel je naslednje nagrade: nagrade 11. oktober, nagrade Racin, nagrade Pečalbarska povelba, nagrade Vančo Nikoleski in nagrade roman leta za roman Vodnjak, ki je bil leta 2002nominiran tudi za mednarodno nagrado Balkanika.
Ljubica Arsovska je prevajalka z več kot 30-letnimi poklicnimi izkušnjami. Od leta 1996 je direktorica in odgovorna urednica četrtletnika Kulturen Život ter samostojna prevajalka in tolmačka od leta 2007. Iz makedonščine je v angleščino prevedla številne romane, pesmi, drame in eseje, objavljene doma in v tujini, večinoma v sodelovanju s Peggy Reid ali Patricio Marsh Stefanovsko.
Margaret Peggy Reid je od leta 1969 delala kot lektorica angleškega jezika na univerzi Sv. Cirila in Metoda v Skopju. Med drugim je lektorirala številna literarna dela – drame, poezijo in romane. Je prejemnica nagrade Struških večerov poezije za prevod v tuj jezik. Leta 1994 so ji podelili nagrado Makedonskega društva literarnih prevajalcev; dvakrat za svojo poezijo osvojila prvo nagrado na pesniškem festivalu v Stratfordu-upon-Avon v Veliki Britaniji, in certifikat kraljice Elizabete II za zasluge za makedonsko literaturo in kulturo.
Laslo Blašković
Madonin nakit
Madonna’s Jewels
Prevajalec: Randall A. Major
Prevod v angleščino
“Ko sem videl, kako po dveh znojnih urah utrujajočega muziciranja še naprej sproščeno igrajo in popevajo, se v odgovor na šaljive gestikulacije smehljajo drug drugemu, kako govorijo skupni jezik in se, obsijani s tiho, komaj opazno srečo, glasovno dopolnjujejo, sem se zavedel svoje strašne, svoje neznosne osamljenosti. Pogledal sem še druge, ki so z menoj sedeli za isto mizo, in zvečine prestajali enako bolečino. Družbo drugih pisateljev potrebujem samo zato, da imam s kom popivati, sem pomislil in to resnico pospremil s trpkim smehom.”
Madonin nakit
Blašković ustvari štiri glasove, ki se prepletejo v pravi kvartet, in pojejo o agoniji na prelomu tisočletja, ko hočejo ikonografijo preteklosti uskladiti s sedanjo. Madonin nakit je postavljen v zaporniško ambulanto med Natovim bombardiranjem Srbije in je pravi postmoderni priročnik politične nekorektnosti. Včasih poglobljeni in premišljeni, včasih razbijaški, včasih duhoviti vsi štirje pripovedovalci, od katerih je vsak zaprt pravično, a iz napačnih razlogov, spodbujajo bralca k razmisleku o pomenu oblike v vse bolj brezobličnem svetu.
Laslo Blašković se je rodil leta 1966 v Novem Sadu. Diplomiral je iz jugoslovanske književnosti in delal kot urednik, raziskovalec in kulturni menedžer v Vojvodini in v Beogradu. Izdal je vrsto pesniških zbirk, romanov, esejev in zbirk kratkih zgodb. Njegova dela, še zlasti Madonin nakit, so bila prevedena v madžarščino, bolgarščino, slovaščino, slovenščino, ukrajinščino, poljščino, nemščino in angleščino.
Med njegova najpomembnejša dela sodijo pesniške zbirke Življenja kockarjev, Jutranja oddaljenost, Žene pisateljev, Prakonec, romani Poročna koračnica, Tihožitje z uro, Madonin nakit, Adamovo jabolko, Turnir grbavcev, Posmrtna maska: pikareskni roman in zbirka kratkih zgodb Zgodba o izčrpanosti.
Prejel je več nagrad: nagrado Srbske akademije znanosti in umetnosti iz sklada Branka Čopića za najboljši srbski roman (2005), nagrado Stevana Sremca za knjigo proze leta (2007) in štipendijo za književnost iz sklada Borislava Pekića za Madonin nakit (2001).
Randall A. Major (rojen v San Antoniu v Teksasu leta 1959) je diplomiral iz klasičnih jezikov in religije (na univerzi Baylor v ZDA) ter teologije v Rüschlikonu v Švici in uporabne lingvistike na Univerzi v Novem Sadu). Predava prevajalske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Novem Sadu. Je eden od urednikov in prevajalcev zbirke Srbska proza v prevodu, ki jo je izdala založba Geopoetika. Objavil je na desetine literarnih prevodov iz srbščine v angleščino. V prostem času se ukvarja z glasbo (ljudsko, bluesom, rockom) in ljubiteljsko fotografijo.
Jani Virk
Zadnja Sergijeva skušnjava
The Last Temptation of Sergij
Prevajalec: Tom Micheal Sidney Priestly
Prevod v angleščino.
“Odkar se je vrnil v Slovenijo, je imel bolj ali manj neprestano občutek, da lebdi v hromečem, lepljivem občutju in se ne zmore zares dotakniti stvari.”
Zadnja Sergijeva skušnjava
Zadnja Sergijeva skušnjava je tranzicijski roman, ki se dogaja v obdobju po osamosvojitvi Slovenije leta 1991. V nasprotju s pričakovanju intelektualne elite in običajnih državljanov so bile porodne muke nastajajoče države tako silne in nepredvidljive, da so namesto hitre poti v urejeno družbo in eliminaciji vsega, kar je bilo v nekdanji skupni državi Jugoslaviji slabo, na to pot navrgle številne prepreke, pasti in stranpoti, ki so namesto v pričakovano obljubljeno deželo pripeljale v močvirje bizarnosti, groteske, sprevržene stvarnosti.
Glavni protagonist romana, mlad novinar Jošt Rowenski, želi napisati portret Sergija Tramarja, intelektualca v zrelih letih, ki je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih eden od stebrov slovenske opozicije in eden tistih intelektualcev, ki so soustvarjali duhovno in intelektualno ozračje, iz katerega so pognale družbene spremembe, ki so pomenile prelom s skupno državo in enopartijskim komunističnim sistemom. Vendar se v nasprotju s pričakovanji zgodba o Sergiju ne razvije kot zgodba o herojskem akterju nekega nastanka, ampak postane zgodba o klavrnem sesipanju idealov.
Jani Virk (rojen 1962 v Ljubljani) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končal študij nemščine in primerjalne književnosti. Leta 2014 je doktoriral s temo srednjega veka v sodobni literaturi in na filmu. Je avtor sedmih romanov, štirih knjig kratkih zgodb, knjige pesmi, knjige esejev in mladinskega romana ter tudi prevajalec (med prevedenimi avtorji Maister Eckhart, G. Roth, E. Canetti, H. C. Artman, T. Bernhard, J. W. Goethe, H. Böll).
Že več kot tri desetletja je dejaven v novinarstvu, mdr. je bil glavni urednik dnevnega časopisa in v. d. direktorja Televizije Slovenija, kjer je zadnja štiri leta je urednik Igranega programa. Je tudi scenarist ali režiser številnih dokumentarnih filmov in potopisov.
Za svojo literaturo je prejel nekaj domačih in mednarodnih nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada. Po eni od njegovih zgodb je bil na začetku devetdesetih let posnet film Vaški učitelj, njegove knjige so v prevodu izšle v Avstriji, Mehiki, Srbiji, na Poljskem in Hrvaškem, revijalne objave tudi v številnih drugih jezikih.
Tom Priestly se je rodil v Ugandi leta 1937, odraščal je v Angliji, od leta 1966 pa živi v Kanadi. Študiral je na Cambridgu (magisterij, 1965) in na univerzi Simon Fraser v Britanski Kolumbiji, kjer je leta 1972 doktoriral. Je zaslužni profesor ruskega jezika in slovanskega jezikoslovja na Univerzi v Alberti. Njegov posebni raziskovalni interes je slovenska sociolingvistika; od leta 1978 je deloval v vasi Sele na avstrijskem Koroškem. Objavil je več kot 90 raziskovalnih člankov. Od leta 1989 prevaja slovensko književnost, predvsem poezijo Franceta Balantiča, Maje Haderlap, Kajetana Koviča, Cvetke Lipuš in (skupaj s Henryjem R. Cooperjem) Franceta Prešerna.
IZPOSTAVLJAMO
Prvi preveden roman
Slawa v Aziji
Knjižni sejem London
ZAČETKI
Pod okriljem Foruma slovanskih kultur izhaja zbirka 100 slovanskih romanov, mednarodni literarni program prevajanja in promocije sodobnih slovanskih romanov, ki so nastali po padcu berlinskega zidu. V letih 2015 in 2016 so zbirko nadgradili s projektom SLAWA. Cilj projekta, ki je prejel podporo programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa, je bil, da s prvimi prevodi petih izbranih romanov v angleščino oziroma portugalščino slovanske avtorje predstavi ne le v drugih slovanskih državah, temveč tudi onkraj meja slovanskega sveta. V projekt niso bili vključeni le ugledni avtorji, temveč tudi vrhunski in zelo izkušeni prevajalci.
Prevodi izbranih romanov so bili namenjeni najširšemu krogu bralcev, ki bi si želeli spoznati sodobne slovanske književnosti. Projekt je bil deležen široke in intenzivne promocije, predstavljen je bil na treh celinah in na številnih najbolj znanih knjižnih sejmih, kot so leipziški, beograjski, londonski in praški.
