Marjan Tomšič velja za najznačilnejšega predstavnika slovenske različice magičnega realizma. Pisal je romane, novele, črtice, pa tudi mladinska dela ter humoreske in za svoja dela prejel vrsto nagrad, leta 1991 tudi nagrado prešernovega sklada. Osrednji del njegovega ustvarjalnega opusa predstavljajo prozna dela z istrsko motiviko, ki so to slovensko pokrajino postavila na literarni zemljevid. Mednje sodi tudi roman Zrno od frmentona (1993), ki je uvrščen v zbirko Sto slovanskih romanov.
V Zrnu od frmentona, ki je neke vrste nadaljevanje njegovega dela Šavrinke in velja za enega pomembnejših slovenskih romanov 20. stoletja, sledimo usodi Istranke Katine (osrednje osebe iz romana Šavrinke), ki se po koncu druge svetovne vojne znajde v puljskem zaporu. Obsojena je na eno leto, uradno zaradi kontrabanta, v resnici pa zato, ker kljub mučenju ni hotela izdati imena tistih, ki so preko meje v Italijo po skrivnih poteh vodili begunce, slovenske in hrvaške Istrane. V zaporu jo skušajo z najbolj krutimi metodami zlomiti in iz uporne matere štirih otrok in vdove (njen mož je umrl v taborišču Dachau) narediti za novo oblast uporabno (pokorno) državljanko. To jim ne uspe.
Pisatelj Marjan Tomšič se je rodil leta 1939 v Račah pri Mariboru. Študiral je slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti. Študij je prekinil zaradi političnega dogajanja: nasilna odstranitev profesorja Antona Slodnjaka s fakultete. Kot učitelj je delal v Grahovem pri Cerknici ter v istrskih vaseh Marezige in Gračišče. Nekaj let je bil novinar na Radiu Koper, na Primorskih novicah in pri Delu. Zaradi narave takratnega novinarstva je opustil to delo in se vrnil k poučevanju. Med letoma 1987 in 1999 je bil samostojni kulturni delavec, znan tudi kot mentor številnih literarnih delavnic. Napisal je deset romanov in več zbirk kratkih zgodb, ob zgoraj omenjenih velja izpostaviti še romana Oštrigeca in Grenko morje, ki obravnava tematiko aleksandrink, ter zbirki zgodb Kažuni in Južni veter.