V kuhinji je bilo prazno, tiho in grozljivo. In enako kot se je Marusja bala vseh teh tujih stvari, so se tudi te bale njenih neznanih rok, podrhtevale so, se odmikale in se skušale, kot da bi bile žive, odplaziti v daljni kot, v odrešilno senco. Z vsako skodelico se je bilo treba pogovarjati, jo božati po drhtečem boku in udomačevati, tako kot zapuščenega izmučenega psička, in Marusja je mrmraje mešala, prestavljala, brisala s cunjo in pokrivala s previdno pokrovko. To že niso bile molitve, ampak čista čarovnija, ki jo pozna vsaka ženska in katere korenine segajo strašno daleč v preteklost, ko še ni bilo niti Boga in ni bilo Besede, ampak je obstajala samo čista, od ničesar skaljena ljubezen.