V središču pripovedi romana Vodnjak je vodnjak kot prispodoba globokega in skritega, metafora kopanja v lastno dušo, da bi našli majhen izvir, v katerem lahko človek – kot v zrcalu – uzre lastne zmage (in zmage drugih), pa tudi stvari, ki jih morda ne bi hotel videti – poraze, moralne zdrse, napake v odnosu do sebe in do drugih, nečimrnost. Glavni junak, ki ga domnevno vodijo plemeniti cilji, si zada nalogo, da bo izkopal vodnjak za ljudi v odročni vasi, vendar se izkaže, da se za dobrimi nameni skrivata tudi nečimrnost in želja po nadvladi. Avtor razkriva duhovne in moralne posledice njegovih dejanj. Preteklost in sedanjost se prepletata in povezujeta različne usode.
