Zadnja Sergijeva skušnjava je tranzicijski roman, ki se dogaja v obdobju po osamosvojitvi Slovenije leta 1991. V nasprotju s pričakovanju intelektualne elite in običajnih državljanov so bile porodne muke nastajajoče države tako silne in nepredvidljive, da so namesto hitre poti v urejeno družbo in eliminaciji vsega, kar je bilo v nekdanji skupni državi Jugoslaviji slabo, na to pot navrgle številne prepreke, pasti in stranpoti, ki so namesto v pričakovano obljubljeno deželo pripeljale v močvirje bizarnosti, groteske, sprevržene stvarnosti.
Glavni protagonist romana, mlad novinar Jošt Rowenski, želi napisati portret Sergija Tramarja, intelektualca v zrelih letih, ki je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih eden od stebrov slovenske opozicije in eden tistih intelektualcev, ki so soustvarjali duhovno in intelektualno ozračje, iz katerega so pognale družbene spremembe, ki so pomenile prelom s skupno državo in enopartijskim komunističnim sistemom. Vendar se v nasprotju s pričakovanji zgodba o Sergiju ne razvije kot zgodba o herojskem akterju nekega nastanka, ampak postane zgodba o klavrnem sesipanju idealov.