Podobno kot v svojem prvencu Ko se megla razkadi, s katerim se je uvrstil med vrhunske avtorje hrvaške vojne proze, Josip Mlakić v romanu Živi in mrtvi ustvarja literarno delo visoke umetniške dovršenosti, prepleteno s številnimi književnimi in filmskimi asociacijami. Roman, napisan v temnem, brezupnem in depresivnem vzdušju, raziskuje samo bistvo vojne. Z izjemno sugestivnimi opisi pokrajine avtor bralca popelje v svet vojnega delirija in smrti ter ga spremeni v neposrednega udeleženca opisanih dogodkov. Zadnje strani romana prinašajo žanrski prehod iz vojnega romana v grozljivko, s čimer avtor bralcu pošlje jasno in nedvoumno sporočilo ter romanu doda metafizično dimenzijo. Groza ne izhaja iz krvavih podob, temveč iz napetosti situacije, v katero so postavljeni liki. Njihova dejanja in medsebojna komunikacija so prikaz razlik v odnosu do smrti in hkrati poskus, da bi se iztrgali splošnemu občutku brezupa.