V romanu Volčje noči se neuspešen študent glasbe Rafael Meden kot organist in cerkovnik v fari, ki več ne premore župnika, predaja pijači. Hkrati opaža, da tako katoliška cerkev kot vera in duhovnost med ljudmi razpadata in propadata. In da je sam v prizadevanjih zoper tak propad nemočen. V eni od volčjih noči, ko po poganskem verovanju svet živih obvladujejo temne, htonske sile zla, pa ga preseneti čuden, neverjeten prihod enega najuglednejših profesorjev glasbene teorije. Prav ta profesor je Rafaelu na izpitu onemogočil nadaljnji študij. In prav tega profesorja, ki je sedaj vsaj na videz plah in ponižen in ki s seboj tihotapi mlado, po njegovem zatrjevanju nadarjeno študentko, bi naj odrešil faro pred duhovnim propadanjem. Toda mlada, razuzdana študentka in zmeraj bolj očitno poganski profesor tak propad še pospešita. Roman pravzaprav govori o krizi evropske civilizacije, o spodkopavanju Kristusove ideje ljubezni do bližnjega in o zadnji fazi te krize, torej o volčjih nočeh civilizacije, ko jo že obvladujejo zli duhovi in demoni razkroja in propada.