Literarno delo Mihaila Lalića, enega najpomembnejših črnogorskih romanopiscev 20. stoletja, je bilo skoraj v celoti posvečeno tematizaciji druge svetovne vojne in krute usode posameznika v času zla. V svojem zadnjem romanu Tamara (1992), objavljenem tik pred smrtjo, se je Lalić teme vojne lotil na nov način, brez idealizacije, ter pokazal drugo plat narodnoosvobodilnega gibanja – veliki mehanizem revolucije, ki požira svoje otroke.

Po manjši prometni nesreči, v kateri utrpi udarec v glavo, začne upokojeni predsednik sodišča Đuraš Vukčić novo življenje, polno dolgih dialogov z duhovi preteklosti. Z življenjem v vzporednem svetu namišljenih sodnih procesov, v katerih se razkriva druga, temna plat revolucije in vojne, Đuraš sestavlja mozaik krivde in skrivnostne smrti študentke Tamare Godačić, za katero velja prepričanje, da je izdala ideale revolucije. Galerija prič, ki se vrstijo v Đuraševi zavesti in v namišljeni sodni dvorani, prepričljivo upodablja tragedijo vojne ter njene spremljevalce – človeško sovraštvo, zavist, maščevanje in izdajo.