Za Špegavca sta nostalgija in erotika neločljivo prepleteni. Že kot šolar, ko sodeluje pri petju državne himne v čast Titu, je protagonist globlje zaznamovan z osebnimi izkušnjami kot z zgodovinskimi dogodki javnega pomena. Srednjeletni junak, ki hrepeni po Jani, je namreč že desetletja prej hrepenel po materi Mariji, ki jo je izgubil. V tem romanu je želja vedno tesno povezana s pomanjkanjem. Protagonist bodisi doseže vrhunec prezgodaj, bodisi mu je priložnost odvzeta, bodisi ostaja ujet v stanju vzburjenosti zaradi nezmožnosti doseči predmet svojega hrepenenja. Špegavec je subtilna in odmevna študija spolnosti, ki bralca popelje skozi labirint duhovitosti in intenzivne, napete erotike. Gre za igro z visokimi vložki – tako umetniškimi kot človeškimi – v kateri se Aleksandar Prokopiev razkriva kot nesporni mojster. Roman je preveden v italijanščino (v dveh izdajah), srbščino, bolgarščino in slovenščino.