V romanu Muzej brezpogojne predaje se Dubravka Ugrešić ukvarja s problematiko izgnanstva in vprašanji identitete. Roman je prozni mozaik, sestavljen iz niza kratkih esejističnih epizod – kolaž podob, prežetih z občutkom melanholije, žalosti, nostalgije in bolečine, ki izhajajo iz izseljenstva in izgnanstva kot skupne usode vseh, katerih življenj se avtorica dotika. Avtoričina perspektiva je perspektiva izgnanke, večina junakov v romanu je ravno tako izgnancev. Ko avtorica ironizira njihov položaj, ironizira tudi svojega. Biografije likov predstavljajo večji del romana, skozi njihove biografij pripovedovalka izpisuje svojo avtobiografijo. Z ironijo se sooča tudi z dogodki in osebami svojega časa, kar je razvidno iz esejističnih elementov besedila. Knjiga o izgnanstvu kot usodi in kot izbiri, pripovedovana z ženske perspektive, na ganljiv način oživlja feministični slogan “zasebno je politično“.
