Lagum je turška beseda, ki v prenesenem pomenu označuje “kraj teme”, Svetlana Velmar-Janković pa jo je v naslov romana postavila kot premišljeno izbrano metaforo, s katero je izrazila vzdušje celotne pripovedi. Pisateljica je v svoji fiktivni pripovedi z močno avtobiografsko podlago posodila glas junakinji Milici Pavlović; ta se kot njen alter ego v visoki starosti spominja preteklosti oziroma rekonstruira posamezne dogodke iz svojega življenja. Pretresljiva gosto spletena zgodba o ugledni beograjski meščanski družini se dramatično zaplete v letih med drugo svetovno vojno in usodno razplete neposredno po njej. Vendar Lagum ni samo roman o “temi in zlu”, ki nujno zaznamujeta velike družbene spremembe in prelome, temveč tudi roman o človeški moči in nemoči, ljubezni in preziru, usodnih besedah in molku, političnem oportunizmu in ideološki zaslepljenosti, “pravih” odločitvah na “napačni” strani, “stari morali” in “novi pravici“. Propad srbskega meščanstva in vznik nove “družbe enakosti in pravičnosti“, kakor se kaže v družinskem mikrokozmosu, je odlično ponazorjen tudi na jezikovni ravni; avtorica je v slogovno zahtevno, a izrazito ritmično pripoved, polno izrazov, ki so tako rekoč izginili iz povojne govorice, ujela prelom med “starimi” in “novimi” časi ter ustvarila enega vrhov sodobne srbske proze.