Ime mi je Damjan

Ime mi je Damjan
Slovenija
tratnik
Suzana Tratnik
Zakaj si to naredil, zakaj nisi tega naredil, zakaj in zakaj in zakaj? Včasih sem si rad zamišljal, da bi kdo napisal knjigo o meni, ker bi bilo kaj pisati, ampak ne tako, kot to počnejo tile tukaj, da se človek počuti kot na kapsariji.

Damjan obiskuje skupino za samopomoč za mladostnike in mladostnice s težavami ter slednjič pove njim in nam zgodbo svojega grenko-sladkega življenja. Njegova pot iskanja samega sebe in ljubezni se začne s spremembo njegovega imena ter se nadaljuje s konflikti v družini in terapevtsko obravnavo pri psihologu. Damjan si je pravzaprav že naredil veliko škode tedaj, ko je pustil šolo in izgubil službo ter si tako zapravil možnosti za boljše življenje. Zaljubi se v Nelo, lezbično aktivistko in frizerko, ki bo postala socialna delavka, in skupaj se pridružita lezbični in gejevski sceni. Nela predstavlja upanje za Damjana. Ona je tista, ki ji Damjan povse vse o sebi – ne pa psihologi. Toda Nelo začne izgubljati, skoraj čisto po svoji krivdi. Ko pa se ozre na svoje življenje in sprejete odločitve, sam to imenuje »Damjanova pot«, na kateri je njegov mlajši prijatelj Roki očitno edini človek, na katerega se lahko opre.

Suzana Tratnik (1963, Murska Sobota) je diplomirala iz sociologije in magistrirala iz antropologije spolov. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani leta 1987 in sodelavka Festivala LGBT filma. Objavila je osem kratkroproznih zbirk: Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010), Rezervat (2012), Noben glas (2016) in Škarje (2023); šest romanov: Ime mi je Damjan (2001), Tretji svet (2007), Tombola ali življenje! (2017), Norhavs na vrhu hriba (2019), Pontonski most (2020) in Ava (2021), otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), napisala pa je še monodramo Ime mi je Damjan (2002), radijsko igro Lep dan še naprej (2011), dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013). Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo, leta 2017 nagrado Novo mesto short za kratko prozo, leta 2018 nagrado desetnica za najboljši mladinski roman in leta 2023 Levstikovo nagrado za izvirno leposlovje za otroke in mladino. Njene knjige in kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze in strokovne literature. V prozi Suzane Tratnik se prepletata dve osrednji temi: usode obrobnih eksistenc v sodobni urbani družbi in pogled na otroštvo v jugoslovanskih socialističnih 60-ih in 70-ih letih.