Z romanom Hansenovi otroci se je Ognjen Spahić uveljavil kot izrazit avtor, ki je hitro pridobil prepoznavnost tudi zunaj Črne gore ter prejel več pomembnih literarnih nagrad. Na tematski ravni gre za roman o zadnjem evropskem leprozoriju, vendar je Spahić z umeščanjem dogajanja v jugovzhodno Romunijo v času neposredno pred in po padcu Ceaușescujevega režima jasno nakazal alegorični potencial svojega romanesknega prvenca.

Roman je pripovedovan v prvi osebi in ima obliko intimne izpovedi neimenovanega pripovedovalca, ki je tudi eden od prebivalcev leprozorija. Daleč od tega, da bi šlo zgolj za suhoparno izpoved, roman predstavlja kompleksno, slogovno raznoliko, žanrsko prepričljivo in pripovedno močno kompozicijo, sestavljeno iz niza spominov in zgodb o bolezni ter bolnikih, odrezanih od sveta in zaprtih v ograjenem prostoru, kjer vladajo trpljenje, bolečina in boj za preživetje, pa tudi načrti pobega iz tega prostora razčlovečenja in neizogibne osamljenosti.