Dnevnik apatrida
Dnevnik apatrida je zgodba o katastrofi določenega prostora, kjer so živeli različni narodi, pripovedovana z nekaterimi izposojenimi Proustovimi liki in situacijami, saj so dogodki tega prostora v marsičem paradigmatični. V tem smislu francosko-nemški odnosi v Proustovih romanih pogosto odražajo srbsko-hrvaške odnose leta 1991.
Bora Ćosić (1932) je romanopisec, esejist in prevajalec. Svojo literarno kariero je začel z romanom Hiša tatov (1956), nato pa je objavil zbirki esejev Vidni in nevidni človek (1962) in Sodoma in Gomora (1963). Zaslovel je z zbirkama kratkih zgodb Zgodbe o obrteh (1966) in kultnim romanom Vloga moje družine v svetovni revoluciji (1969). Med njegova najpomembnejša dela, poleg omenjenih, sodijo romani Tutorji (1978), Bel tempo (1982), Doktor Krleža (1988), Intervju pri Ciriškem jezeru (1988), Musilova beležka (1989), Ničelna dežela (2002), Izgnanci (2005), Sama (2025); eseji Vidni in nevidni človek (1962), Sodoma in Gomora (1963), Mixed-media (1970), Posli, dvomi, sanje Miroslava Krleže (1983), Dobro vladanje (1995); ter memoarska, dnevniška in potopisna prozna dela Dnevnik apatrida (1993), Nov najemnik (1998), Starost v Berlinu (1998), Pot na Aljasko (2006). Njegova dela so prevedena v petnajst jezikov.
Ćosić je prejel številne literarne nagrade in priznanja, med drugim NIN-ovo, Sterijino, Nolitovo, nagrado Leipziškega knjižnega sejma za evropsko razumevanje, Albatros Fundacije Günther Grass in druge.