Črnoturci

Crnoturci – san i jazija
Črna Gora
Husein Bašić
Husein Bašić
Kaj je ubogi človek v naših krajih? Polž na poti, ki ni njegova, ptica na veji, ki ni njena. Nima se niti časa ozreti na tisto, kar zapušča, a je že zabredel v tuje. To je ta prvi korak pribežnika, ki mine najhitreje, a najbolj boli. Za njim prideta izguba in tema.

Roman Črnoturci Huseina Bašića obravnava eno najstarejših tem svetovne književnosti – eksodus. Vendar eksodus, ki je v središču Bašićevega zanimanja, ni obremenjen z mitološko avro bibličnega prototeksta, temveč je osredotočen na konkreten dogodek iz črnogorske zgodovine ob koncu 19. stoletja – odhod nikšićkih muslimanov iz svojih domov po padcu Nikšića, torej po njegovi priključitvi črnogorski državi leta 1877.

V spremenjenih geopolitičnih razmerah se muslimani iz Nikšića podajo na dolgo in negotovo pot v mitsko deželo Karabah. Dva brata, Jašar in Jakub Kuč, odločitev o tem, kdo bo odšel in kdo ostal, prepustita žrebu. Daljšo slamico potegne Jakub Kuč, ki se z družino odpravi na pot. Roman Črnoturci tako predstavlja bolečo kroniko izgnanstva, razpetega med sanje in resničnost, ter potovanje od domačega praga v neznano. Bašić v maniri izkušenega pripovedovalca pripoveduje starodavno zgodbo o odhodu in negotovi usodi beguncev, ki za seboj puščajo grobove, celoten svet, kulturo in identiteto, ki z njihovim odhodom izginjajo.

Husein Bašić se je rodil 1. februarja 1938 v Brezovicah pri Plavu. Objavil je pesniške zbirke Od sunca ogrlica (1970), Bestražje (1972), Prošle noći (1974), Utra (1979), Jato u nevidjelu (1980), Breme (1986), Uzma (1986), Glasovi s vode (1987), Kad su gorjele Božije kuće (1994) in Čuma (1997), zbirke zgodb Neviđena zemlja (1973), Trpija (1984) in Vjetar s Prokletija (1985), romane Tuđe gnijezdo (1980), Krivice I in Krivice II (1986), Kolovrat (1993), Črnoturci (1996), Pusta vrata – Krivice III (1998) ter romaneskni cikel Zamjene 1–5 (Tuđe gnijezdo, Kapija bez ključa, Kosti i vrane, Pusto turskoin Bijeli Azijati)(2000).

Prejel je številne nagrade, med drugim nagrado Isaka Samokovlije (1973), Trinajstjulijsko nagrado (1981) in Listino Kulina bana (2005). Njegova dela so bila vključena v številne antologije črnogorske in bosanske književnosti. Bil je predsednik Društva pisateljev Črne gore ter član črnogorskega PEN centra, Društva neodvisnih pisateljev Črne gore in Dukljanske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je v Podgorici 3. novembra 2007.