Roman Črnoturci Huseina Bašića obravnava eno najstarejših tem svetovne književnosti – eksodus. Vendar eksodus, ki je v središču Bašićevega zanimanja, ni obremenjen z mitološko avro bibličnega prototeksta, temveč je osredotočen na konkreten dogodek iz črnogorske zgodovine ob koncu 19. stoletja – odhod nikšićkih muslimanov iz svojih domov po padcu Nikšića, torej po njegovi priključitvi črnogorski državi leta 1877.
V spremenjenih geopolitičnih razmerah se muslimani iz Nikšića podajo na dolgo in negotovo pot v mitsko deželo Karabah. Dva brata, Jašar in Jakub Kuč, odločitev o tem, kdo bo odšel in kdo ostal, prepustita žrebu. Daljšo slamico potegne Jakub Kuč, ki se z družino odpravi na pot. Roman Črnoturci tako predstavlja bolečo kroniko izgnanstva, razpetega med sanje in resničnost, ter potovanje od domačega praga v neznano. Bašić v maniri izkušenega pripovedovalca pripoveduje starodavno zgodbo o odhodu in negotovi usodi beguncev, ki za seboj puščajo grobove, celoten svet, kulturo in identiteto, ki z njihovim odhodom izginjajo.
