V četrtek, 2. julija, je na vrtu Vile Zlatica potekal tretji pogovorni večer iz cikla Po njeni poti – pogovori z uresničevalkami idej Zofke Kveder. Gostja literarne in kulturne zgodovinarke dr. Katje Mihurko, moderatorke cikla pogovorov in vodje programskega odbora leta pisateljice Zofke Kveder, je bila dramatičarka, dramaturginja, pisateljica in performerka Simona Semenič, ena najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalk in ena od pobudnic leta Zofke Kveder ter članica njegovega programskega odbora. Njeno ustvarjanje zaznamujejo umetniška drznost, družbena angažiranost in premikanje meja gledališkega ter literarnega izraza.
Osrednja tema pogovora je bila dediščina Zofke Kveder in njena aktualnost več kot sto let po njenem ustvarjanju. Simona Semenič je poudarila, da je bila ena največjih odlik Zofke Kveder njena sposobnost, da je svoje življenjske izkušnje jasno artikulirala ter jih umestila v širši družbeni in zgodovinski kontekst. Prav v tem vidi poseben pomen njenega dela, saj številne ženske svojih izkušenj niso mogle ali znale izraziti na enak način.
Čeprav ustvarjalki ločuje stoletje, je Semenič opozorila, da številne neenakosti ostajajo. Pritiski patriarhalnega okolja so danes manj izraziti, vendar še vedno vplivajo na notranje doživljanje žensk. Posebej blizu so ji teme, ki jih je odpirala tudi Kveder – ljubezen, materinstvo, odnosi med ženskami in moškimi ter občutki sramu in krivde. Tudi danes je umetnica pogosto razumljena kot nekdo, ki odstopa od družbenih pričakovanj.
V nadaljevanju pogovora je poudarila pomen nevidnih junakinj zgodovine. Po njenem mnenju zgodovina prepogosto poveličuje velika imena, medtem ko spregleda številne ženske, ki so s svojim vsakdanjim delom in skrbjo za družino omogočile, da se je življenje sploh nadaljevalo.
Velik del pogovora je bil posvečen tudi feminizmu in solidarnosti. Sogovornic sta spomnili, da je bila Zofka Kveder izjemno solidarna do žensk in svojih kolegov, vendar jo je njeno nenehno razdajanje pogosto stalo fizičnega in psihičnega zdravja. Zato Simona Semenič solidarnost razume kot skupno odgovornost, ne breme posameznice.
Ob zaključku je spregovorila tudi o usklajevanju ustvarjalnega dela in materinstva ter poudarila, da je feminizem namenjen vsem ženskam, ne glede na njihove življenjske izbire. Če se ženska zaradi družbenih pričakovanj ali predstav o feminizmu počuti manjvredno, potem po njenem mnenju nekaj ni prav. Kot je dejala, svojega »feminističnega možgana« nikoli ne more izklopiti – prav ta pogled na svet ji omogoča, da tudi danes prepoznava vprašanja neenakosti, ki jih je pred več kot stoletjem odpirala že Zofka Kveder.
